»Mala idilična planinica je ta Okrešelj, v najkrasnejšem gorskem kotlu Savinjskih planin. Onstran Kamniškega sedla leži, tik pod strmimi stenami štajerske Rinke, kjer si podajejo bratske roke Štajerska, Kranjska in Korotan. Je nekak podaljšek, ali bolje rečeno, gornja etaža slavnoznane Logarske doline, ki se da prav lepo primerjati z divje-romantično dolino pod Triglavom, zvano 'Vrata', a jo, bi rekel, v nekaterih ozirih celo presega v naravnih lepotah,« tako je Okrešelj idilično opisal Rudolf Badiura v časniku Dom in svet leta 1908. V svojem povzdigovanju lepote gora ni odnehal in Okrešelj v Savinjskih Alpah primerjal z Velim poljem v triglavski skupini.



Da bi bila idilična planina primerna za planinski dom, je opazil pionir v odkrivanju savinjskih gora graški univerzitetni profesor Johannes Frischauf. V času svojega odkrivanja tega dela Alp je leta 1876 na lastne stroške postavil leseno kočo, ki je bila nekakšna predhodnica kasnejšemu domu. Postojanka je služila kot zavetišče prvim planincem in seveda samemu Frischaufu, kadar je raziskoval te kraje. 

Ko je prvotno koča leta 1907 odnesel plaz, je Savinjska podružnica z Osrednjim odborom Slovenskega planinskega društva zgradila moderno turistično planinsko zavetišče ter jo poimenovala Frischaufov dom. Slovesno odprtje je bilo 2. avgusta 1908. 

Veselica za zbiranje denarja

Zanimivo je, da je stavbišče za novo kočo izbral načelnik Savinjske podružnice Fran Kocbek na veliki ledeniški moreni, kjer bi naj bila varna pred plazovi. Kocbek se je tudi domislil, da bodo sredstva za novo kočo zbirali na posebnem dogodku. Tako so na planoti pri sv. Frančišku nad Gornjim Gradom organizirali veselico, gledališko igro, prodajali so spominke, razglednice. Kot so zapisali takratni časniki je bila to takrat ena največjih zabav na prostem. 

Nova koča je bila zelo veličastna, zgrajena je bila iz macesnovih debel, do tretjine pa zidana. Dom je bil 15 metrov dolg in 7 metrov širok. »V pritličju se nahajajo večja in manjša obednica, kuhinja, soba za oskrbnika in lopa. V tleh je klet. Zunaj koče sta stranišče in drvarnica. V prvem nadstropju je 6 sob s 16 posteljami. Postelje so železne in dobe v kratkem žičnate blazine. V podstrešju je na štirih oddelkih 18 ležišč. Streha je krita s skodlami in dobi strelovod. Tudi vodovod se v kratkem napelje 350 m dale od izvrstnega studenca. Pred kočo in za njo je zravnan svet in na njem postavljene klopi. Frischaufov dom je 15 m dolg in 7 m širok ter stane z opravo vred okoli 1400 kron,« je zapisano v Planinskem vestniku iz leta 1908. 

Na slovesnem odprtju se je kljub slabemu vremenu tega planinskega hotela se je zbralo nad 100 najodličnejših gostov, ki jih je pozdravil Fran Kocbek. Po uradnem delu je bila še živahna zabava, ko se je razjasnilo, so se mnogi podali še na krajše ture v okolici koče. 

Med gosti so bili predsednik Osrednjega društva, predsedniki podružnic in državni poslanci. Kocbek je pričakoval Frischaufa, toda namesto njega je prejel le njegovo pismo, v katerem piše o napadu nanj v liberalnem Slovenskem narodu zaradi spora s prof. Richtarjem, ki je sramotil njegovo osebnost. Med drugim Frischauf piše: »Česar si do sedaj nobeden meni nasproten nemški list ni drznil trditi, to je storil Slovenski narod. Zaradi sramotenja moje osebe se v veliko obžalovanje slavnostne otvoritve ne morem udeležiti. Navzlic temu bodem skušal še v naprej pospeševati smoter slovenskega planinskega društva na način kakor poprej.«

Vzrok za spor je bil poleg strokovnega nesoglasja med graškimi univerzitetnimi profesorji nastop Frischaufa na proslavi njegove šestdesetletnice v Mozirju. Pred zbranimi uglednimi možmi iz vodstva SPD in številnimi narodnimi možmi je imel Frischauf velik govor in je med drugim dejal: »Vrli ljudje, planinstvo ne sme poznati narodnosti, vere in politike in naj se povsod spoštuje nazore in običaje domačega prebivalstva.« Poudaril je še popolno enakopravnost Slovencev z drugimi kulturnimi narodi. »Nemški nacionalisti so pričeli nezaslišano gonjo proti njemu in ko je iskal zaščito pri slovenskih deželnih in državnih poslancih, so ti imeli zaradi liberalno-klerikalnih igric vezane roke. Zaščite in podpore ni dobil, bil je odpuščen iz službe in kasneje predčasno upokojen. Dolgoletno nesebično delovanje v korist Slovencev mu je bilo tako poplačano s sramotnim ponižanjem, saj so slovenski poslanci z omalovaževanjem šli mimo njegove osebne tragedije,« je zapisano v Planinskem vestniku iz oktobrske številke leta 1993.

Prvi oskrbnik doma na Okrešlju je bil France Piskernik, ki je sicer vodil gradnjo koče, a še pred iztekom koče ga zamenja Fortunat Herle. Jaka Robnik je bil naslednji oskrbnik doma.

Dom je bil med planinci zelo lepo sprejet in pogosta postojanka. Na Okrešlju so se dobro počutili, vsako leto jih je bilo več. Če so v društvu leta 1914 zabeležili 574 vpisov v knjigo, jih je bilo 1922 že več kot tisoč, v tridesetih letih že več kot 2 tisoč. 

Za trideseto obletnico so kočo obnovili. V kuhinji so zamenjali tlak , izboljšali so skupna ležišča, popravili teraso, kupili so novo opremo. Pripravili so tudi načrte za povečanje koče, a ti so morali počakati še nekaj desetletij. Posebno pozornost so namenili ureditvi naravnega parka na Okrešlju, saj so ga vseskozi pogozdovali. 

Med drugo svetovno vojno je bil dom zaprt in ob koncu vojne tudi izropan.

V času po drugi vojni je bil Okrešelj zaradi obmejnega pasu v zelo neugodnem položaju. Ko so se meje uredile, so se planinci lahko na Okrešelj sprehodili z ožigosano člansko izkaznico in fotografijo, dokončno se je gibanje sprostilo v stometrskem obmejnem pasu šele leta 1967. 

Leta 1950 je bil dom končno odprt za planince. Tri leta je dom posloval z izgubo, leta 1953 je bilo na domu 6 tisoč obiskovalcev in prvič je dom po odprtju posloval z dobičkom. 

24. septembra 1961 je bila slovesno odprtje prenovljenega doma. Dom je pridobil večjo kuhinjo in svetlejšo jedilnico, novo shrambo, dva balkona, moderne sanitarije, 40 novih ležišč, skupaj jih je imel 120. Kot so zapisali v Planinskem vestniku, je dom dobil nov vodovod in električno napeljavo. Električne razsvetlitve so se še posebej razveselili.

Ves čas so načrtovali večjo obnovo doma, saj ni več mogel oskrbovati tolikšnega števila obiskovalcev. Že leta 1964 so namreč zabeležili 16 tisoč obiskovalcev in dom je postal ena najbolj priljubljenih planinskih postojank v slovenskih gorah. 

Podobo, ki smo jo poznali, je dom dobil v letih 1988-1991. S široko akcijo nabiranja sredstev med gospodarskimi podjetji ter s pomočjo prostovoljnih prispevkov posameznikov so na domu obnovili streho z aluminijasto kritino, v domu pa obnovili vse prostore od kuhinje do spalnic. 15. avgusta 1992 so prenovljeno kočo predali planincem. 

Dom so nato v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako da je bil priključen na lastno biološko čistilno napravo, imel je plinsko postajo. Dve leti pred požarom so dom še enkrat temeljito obnovili. 



Planinski dom na Okrešlju je bil vsa leta od postavitve priljubljena izletniška točka. V zadnjih letih je bilo na domu tudi do 30 tisoč planincev, ki so občudovali lepote neokrnjene narave. Vsekakor v nemirnih časih ne smemo pozabiti na besede utemeljiteljev planinstva v teh krajih. Fran Kocbek in Johannes Frischauf, pripadnika različnih narodov, eden slovenski učitelj in drugi avstrijski univerzitetni profesor, sta planince učila, da so planine mednarodni dom miru ter da smo gorsko naravo dolžni nepoškodovano ohraniti zanamcem.

Preberite še:

Na Okrešlju zabetonirali temeljno ploščo (foto+video)
Na Okrešlju slovesno položili temeljni kamen za nov dom (foto)
Odlično sodelovanje Slovenske vojske in PZS pri začetku gradnje na Okrešlju (foto+video)