NOVICE  

sreda, 10. avgust 2016 ob 11:35, ogledov: 6154

Kredar'ca - monografija ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom

Planinsko društvo Ljubljana-Matica |
Objavil(a): Manca Ogrin
	Od 120. obletnici Triglavskega doma na Kredarici je na pobudo PD Ljubljana - Matica izšla spominska monografija o najpomembnejši slovenski planinski koči. Avtorja monografije Kredar’ca: ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom, ki je izšla v začetku letošnjega avgusta, sta zgodovinarja Peter Mikša in Maja Vehar.
"Tukaj mora stati koča. Saj je /…/ Kredarica kar kričala po planinskem zavetišču kakor plešasta glava po klobuku!" so bile besede Jakoba Aljaža, ko je našel prostor za prvo slovensko kočo pod Triglavom, ki ga je 9. septembra 1895 v imenu Slovenskega planinskega društva odkupil od občin Dovja in Mojstrane. Obkrožena z nemškimi kočami je Triglavska koča na Kredarici, odprta 10. avgusta 1896, hitro postala simbol slovenstva in je kot najboljše izhodišče za vzpon na najvišji slovenski vrh kmalu postala premajhna. Tako je v svoji 120-letni zgodovini doživela vrsto prenovitev in dozidav; pregled dogajanja povezanega s kočo na Kredarici tako prinaša znanstvena monografija z naslovom Kredar’ca: ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom, ki sta jo napisala zgodovinarja dr. Peter Mikša, avtor odmevnih del o zgodovini planinstva in alpinizma na Slovenskem, ter Maja Vehar, izdalo pa jo je Planinsko društvo Ljubljana - Matica. V želji, da bi knjiga ponudila čim boljši pregled zgodovine Triglavskega doma na Kredarici, je bilo raziskano arhivsko gradivo, ki ga ponujata tako fond Planinskega društva Ljubljana - Matica, ki se hrani v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ter gradivo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Avtorja sta tako pregledala slikovno gradivo, ki je v dobršni meri vključeno v monografijo (za njeno vizualno podobo je poskrbel Andrej Jenko), ter korespondenco odgovornih, ki so dom vodili oziroma sodelovali pri njegovi modernizaciji. Avtorja sta imela dostop tudi do načrtov za gradnjo; nekateri izmed njih so ostali zgolj kot predlogi, drugi so bili uresničeni. Delo tako opisuje preteklost, predstavlja sedanjost in se ozira tudi v prihodnost; Kredarica je namreč zgodba o vztrajnosti, kot je v zaključku dela zapisal predsednik Planinskega društva Ljubljana - Matica Tomaž Willenpart. Kredar’ca – 120 let prve slovenske koče pod Triglavom (besedilo o Triglavskem domu na Kredarici, povzeto po monografiji Kredar’ca: ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom) Planinstvo je bilo v 19. stoletju pomembno področje uveljavljanja slovenske narodne identitete; sprva je bilo dostopno premožnim posameznikom, predvsem industrialcem, uradnikom, profesorjem in duhovnikom, ki so bili sposobni finančno pokriti izvedbo takšne oblike turizma. Bolje situirani sloji na Slovenskem so bili večinoma nemške narodnosti, zato se je na slovenskem kot prva pojavila nemška planinska organizacija in sicer leta 1874 ustanovljena Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva; ki je želela slovenski gorski svet približati nemško govorečim turistom oziroma pohodnikom – z odgovorom narodnozavednih slovenskih gornikov pa se je pričelo obdobje boja za slovenski gorski svet, ki je bil viden v poimenovanju vrhov ter nadelavi poti in gradnji koč; kjer so Slovenci Nemce prehiteli, saj je leta 1871 Jože Škafar – Šest na pobudo Triglavskih prijateljev postavil prvo gorsko zatočišče, ki se je zaradi lokacije imenovalo Triglavski tempelj. Kasneje je nemška pobuda v slovenskih gorah prevladala, le ti so postavili oziroma prenovili več koč – do zadnjega desetletja 19. stoletja je bilo v slovenskih gorah zgrajeno kar sedemnajst nemških koč. Odgovor na nemško prevlado v slovenskih gorah je ponudila ustanovitev Slovenskega planinskega društva 27. februarja 1893 na mestu današnje Name v Ljubljani, kjer je takrat stal vrtni salon hotela Malič. Glavni cilji društva so bili: uporaba slovenskega jezika pri označevanju poti ter poimenovanju gora. Društvo se je s svojimi podružnicami razširilo pa slovenskem ozemlju in pričelo tekmovati s sekcijami nemških planinskih društev. Tako so leta 1894, v drugem letu delovanja, zgradili prvo slovensko planinsko kočo, ki so jo poimenovali po Franu Orožnu, načelniku osrednjega društva v Ljubljani. Orožnovi koči na Črni prsti je čez nekaj tednov sledila postavitev Kocbekove koče na Molički planini pod Ojstrico – obe koči so zgradili v bližini že obstoječih planinskih koč Nemško-avstrijskega planinskega društva. Vse to pa je bila le uvertura v najpomembnejši boj v slovenski planinski zgodovini – boj za Triglav, najvišji slovenski vrh – ki je sprožil tudi gradnjo najvišje slovenske planinske koče. Pri obeh mejnikih je pomembno vlogo odigral Jakob Aljaž – narodnozavedni duhovnik in navdušenec nad gorami. Svoje udejstvovanje v Slovenskem planinskem društvu je pričel leta 1895, ko je bil ustanovni član podružnice SPD v Radovljici. Gore je obiskoval že prej – leta 1887 je bil prvič na Triglavu – najpomembnejše pa je postoril v času službovanja v Dovjem. Aljaž je leta 1895 kupil zemljišče na vrhu Triglava, najel kleparskega mojstra Antona Belca in z njegovo pomočjo na najvišji slovenski gori postavil stolp z napisom Aljažev stolp, kar je bil sploh prvi slovenski napis na Triglavu in njegovi okolici. V času gradnje je dobil idejo, da bi bilo potrebno zgraditi tudi kočo pod Triglavom, ki bi olajšala dostop do vrha. Povod za postavitev koče na Kredarici so bile besede oskrbnika Dežmanove koče, ki jo je kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva postavila leta 1887 in jo poimenovala po Karlu Dežmanu, nekoč zavednemu Slovencu, ki je postal voditelj nemške stranke. V njej je moral Jakob Aljaž prenočiti v času postavljanja stolpa na vrhu Triglava, oskrbnik pa mu je dejal, da so imeli srečo z namestitvijo, saj imajo v nemški koči pri tem prednost Nemci, ki pa jih v tistem trenutku ni bilo. Besede so ranile Aljažev narodni ponos in ga spodbudile k razmišljanju o slovenski koči pod Triglavom. Odločil se je za ogled terena ter postavitev koče, v najslabšem primeru bi jo postavili tik zraven Dežmanove koče, tako zelo užaljen je bil. Mesec dni po odprtju stolpa je bil Aljaž ponovno na Triglavu, pri povratku v dolino se je ustavil na Malem Triglavu, kjer je zagledal dva gamsa, ki sta tekla čez Kredarico; videno je vzel kot znamenje, da je ravno Kredarica primerna za postavitev planinske postojanke. Tako je v nekaj dneh uredil vse potrebno za nakup zemljišča in 9. septembra 1895 je podpisal pogodbo z občinama Mojstrana in Dovje, kupec je bilo Slovensko planinsko društvo, v Planinskem vestniku pa so širšo javnost obvestili o nameri, ta se je odzvala z veliko podporo. Na Kredarico je les za gradnjo vlačilo okoli 30 delavcev s pomočjo 500 metrov vrvi. Kočo so slavnostno odprli 10. avgusta 1896 in jo poimenovali Triglavska koča na Kredarici; ob otvoritvi se je na vrh Triglava povzpelo 70 planincev. Koča je bila sprva odprta samo v poletnih mesecih, odprli so jo v prvih dneh julija, obiskovalcem pa so ponujali razne konzerve, vino, pivo, kavo, čaj in liker. S svojim delovanjem je Jakob Aljaž vznemiril nemško planinsko javnost, ki je njegovo delo poskušala izničiti s tožbami, kar jim ni uspelo, saj je dovški župnik dobil vseh šest tožb povezanih z njegovimi gradnjami na in okoli Triglava, tudi tisto, ki se je dotikala zemljišča, na katerem je ležala koča na Kredarici. Koča in prostor okoli nje se je skozi čas spreminjal. Leta 1897 so na Kredarici postavili tudi meteorološko postajo, ki je sprva obratovala zgolj poleti, podatke pa je v dolino pošiljal oskrbnik koče, leta 1954 pa je prenova koče omogočila stalne meteorološke meritve, ki so jih sprva opravljali diplomirani meteorologi. Do sedaj je najvišja izmerjena temperatura na Kredarici 21,6 °C, najnižja pa −28,3 °C. Največja debelina snežne odeje je dosegla 7 metrov, najhitrejši sunek vetra pa 221 km/h. Ob koči so istega leta kot meteorološko postajo postavili tudi kapelico, ki je posvečena Lurški Materi Božji; ki je bila leta 1952 porušena in nato ponovno zgrajena leta 1992. Zaradi svoje lokacije je postala zaželena tudi za poroke, prva se je na Kredarici zgodila 11. septembra 1900, ko sta se poročila Ivan Korenčan in Jelica Hrovat; mladoporočenca sta se kot gorska navdušenca odločila tudi za temu primerno poročno potovanje – Črna prst, Mangart, Grintavec, Šmarna gora. Triglavski dom na Kredarici kmalu po prenovi leta 1909 Koča je doživela prvo povečanje leta 1909/1910, ko je bila tudi preimenovana v Triglavski dom na Kredarici, na račun novega prizidka pa je po novem v njej lahko prespalo 56 ljudi. Prva in druga svetovna vojna sta povzročili spremembe tudi na planinskem področju, SPD je prevzelo nemške planinske koče po prvi svetovni vojni, med vojnama pa so bile nekatere koče izropane, med njimi tudi Triglavski dom na Kredarici, ki so ga tik po vojni ponovno opremili, vendar je bil leta 1946 ponovno tarča roparjev. Po treh letih je dom doživel še adaptacijo; v sezoni 1953/1954 pa so mu dogradili velik prizidek, v katerem so bile nove spalnice, jedilnica ter plin, ki je omogočal kuhanje in osvetljavo. Po prenovi je v domu lahko prespalo 130 planincev in je bil leta 1966 tudi postaja Titove štafete. Tekom let so ga modernizirali, tako je leta 1970 podjetje Iskra Kranj postavilo radijsko postajo, zgradili pa so tudi luč na veter. Ker je dom v sedemdesetih letih ponovno postal premajhen so se odločili za prenovo ter dozidavo doma, razmišljali pa so tudi o gradnji tovorne železnice, saj so pred tem na Kredarico vse potrebno prinašali nosači ter konji. Postopek pridobitve gradbenih dovoljenj in zbiranje sredstev se je zavleklo in tako koča ni bila prenovljena do datuma, ki so ga sprva predvidevali. Premik je povzročil nastop Gregorja Klančnika, ki je poskrbel za pridobitev potrebnih dokumentov, načrtov ter tudi sredstev, saj mu je uspelo nagovoriti tudi podjetja. Leta 1981 so pridobili dovoljenje za gradnjo žičnice, let kasneje pa tudi za gradnjo in dozidavo stavbe. O delih na Kredarici je leta 1982 poročala tudi televizija, saj je bila Kredarica najvišje ležeče gradbišče v Sloveniji in posledično seveda v Jugoslaviji. Nov dom je bil odprt 17. septembra 1983, dela pa so se zaključila s slovesnostjo 20. oktobra 1984, ki so se je udeležili najpomembnejši državni predstavniki. Danes je dom odprt celo leto; redno ga oskrbujejo od junija do septembra, v drugih mesecih zanj skrbijo meteorologi. Pohodnikom je na voljo 300 sedežev v petih gostinskih prostorih in prav toliko ležišč – 160 ležišč na 8 skupnih ležiščih in 140 postelj v 30 sobah. Glavno vprašanje pri nadaljnjem načrtovanju usmeritve doma pa igra ekologija, saj so bili v zadnjih letih sprejeti različni ukrepi, da bi se onesnaževanje gorskega sveta čim bolj zmanjšalo: vetrna energija, stranišča, posteljnina itd. * Besedilo povzeto po monografiji Kredar’ca: ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom, avtorjev Petra Mikše in Maje Vehar, ki je izšla v začetku letošnjega avgusta. Od tam so tudi v članku uporabljene fotografije. Vir: Zgodovina.si