NOVICE  

Ne dotikajte se nastavljenih vab za lisice! O tem poučite tudi otroke! Če najdete vabo na svojem dvorišču ali vrtu, jo primite z vrečko in odvrzite v najbližji grm ali v smeti. Če je prišla vsebina vabe v stik s sluznico ali svežo rano, to mesto dobro sperite in umijte z milom. Ker se vsak stik z vsebino vabe obravnava kot ugriz stekle živali, nemudoma obiščite najbližjo antirabično ambulanto. Če vas ugrizne ali opraska potepuška ali divja žival, obiščite najbližjo antirabično ambulanto! Prepovedano je prosto gibanje psov na javnih mestih! Izogibajte se stikom s potepuškimi in divjimi živalmi!

Vabe za cepljenje lisic proti steklini

Vaba za cepljenje lisic proti steklini je sestavljena iz zunanjega ovoja ter kapsule s cepivom. Zunanji ovoj vabe je namenjen privabljanju lisic. Vsebuje ribjo moko, kokosovo maslo, vosek in biomarker - tetraciklin, ki omogoča spremljanje uspešnosti cepljenja. V ovoju se nahaja kapsula s cepivom, ki vsebuje oslabljen virus stekline.

O steklini

Steklina je razširjena širom po svetu. Smrtni primeri med ljudmi so večinoma posledica ugriza steklega psa, saj se steklina prenaša preko okužene sline - z ugrizi, opraskaninami okuženih živali, preko poškodovane kože in sluznic, z vdihavanjem okuženih delcev v zraku (npr. prah v z netopirji naseljenih jamah) ter z nezadostno inaktiviranim cepivom. Stekline ne moremo dobiti zaradi stika s krvjo, urinom ali blatom stekle živali.

Rezervoar silvatične stekline predstavljajo mesojede divje živali. Tako npr. predstavlja v Evropi glavni rezervoar stekline lisica. Predvsem v baltskih državah in v vzhodni Evropi je glavni rezervoar rakunski pes. Rezervoar stekline pa so lahko tudi netopirji.

Urbana steklina se zadržuje v populacijah divjih in potepuških psov, ki bolezen širijo z ugrizi. V Sloveniji je bila urbana steklina izkoreninjena kmalu po 2. svetovni vojni z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini in drugih veterinarskih ukrepov (prepoved prostega gibanja psov, nadzor nad potepuškimi psi, ...). Zadnji primer stekline pri ljudeh je bil ugotovljen leta 1950.

Bolezenski znaki pri živalih

• 1. faza bolezni - prodormalna faza: po določeni inkubacijski dobi se pojavijo klinični znaki bolezni. V prvi fazi, ki ponavadi traja od enega do treh dni, se pojavijo manjše spremembe v vedenju, npr. agresivnost, dnevna aktivnost nočnih živali, pri divjih živalih neizražen strah pred ljudmi, spremenjen apetit, ...
• 2. faza bolezni - eksitacijska (furiozna) faza: prvi fazi sledi obdobje vzdražljivosti in agresivnosti. Živali pogosto grizejo karkoli. Po pojavu krčev lahko nastopi smrt, tudi pred nastopom tretje - paralitične faze.
• 3. faza bolezni - paralitična faza: za njo je značilna nezmožnost požiranja, zaradi katere se pojavi značilna penasta slina okrog ust. Pri nekaterih živalih se pojavi ohromelost, najprej zadnjih okončin, ki nato napreduje v popolno ohromelost, ki se konča s smrtjo.
   

• 1. faza bolezni - inkubacija oz. čas od okužbe do simptomov je lahko kratek (nekaj dni) ali pa ekstremno dolg (tudi več let), povprečno pa traja inkubacija nekaj tednov ali mesecev. Odvisna je predvsem od mesta ugriza. V času inkubacije bolniki nimajo težav.
• 2. faza bolezni - začetni znaki bolezni trajajo od 2 do 10 dni, v tem času virus potuje od mesta ugriza proti hrbtenjači in osrednjemu živčevju. Oboleli imajo neznačilne simptome, kot so vročina, glavobol, slabost, bruhanje, utrujenost, bolečine ali nenormalni občutki na mestu ugriza (ščegetanje, zbadanje, mravljinci, otrplost), vedenjske motnje (nemir, razdražljivost, preplašenost, depresija, strah, agresivnost), pomanjkanje apetita, nespečnost.
• 3. faza bolezni - nevrološka prizadetost traja od dveh do sedmih dni in lahko poteka kot:
  • furiozna oblika: pretirana vzdražljivost, krči, strah pred vodo (sprva pri pitju tekočine in pozneje pri poskusu požiranja) zaradi krčev v mišicah požiralnika, strah, zmedenost, delirij, halucinacije, hitro dihanje, pretirano slinjenje. Bolnik umre v komi teden dni po pojavu simptomov zaradi splošne ohromitve in srčnožilne odpovedi.
  • paralitična oblika: ohlapne ohromitve mišic, visoka vročina, zaprtje in zastoj urina, redko hidrofobija. Traja lahko mesec dni, smrt nastopi zaradi ohromitve mišic jezika, žrela, grla in dihalnih mišic.

Preventiva
 

• zatiranje stekline pri psih in drugih domačih živalih, 
• zatiranje stekline pri lisicah in drugih divjih živalih,
• preventivno cepljenje izpostavljenih ljudi: pred izpostavljenostjo je cepljenje obvezno za osebe, ki so pri svojem delu (veterinarji, lovci, gozdarji, laboratorijski delavci) ali pri izobraževanju izpostavljeni virusu stekline, priporočljivo pa za potnike po državah, kjer obstaja tveganje za okužbo s steklino,
• preprečevanje stekline po izpostavljenosti omogoča dolga inkubacijska doba in jo izvajamo s takojšnjo oskrbo rane, s cepljenjem proti steklini in v določenih primerih tudi z dajanjem specifičnih človeških imunoglobulinov proti steklini. 

Kaj je potrebno storiti, kadar vas poškoduje žival?

• pustite, da kri nekaj časa teče iz rane,
• s čistim robcem ali sterilno gazo obrišite slino proč od rane, nikakor ne preko nje ali vanjo,
• rano temeljito sperite z milom pod čisto tekočo vodo in jo povijte s sterilnim povojem,
• takoj obiščite zdravnika, ki bo rano dokončno oskrbel in vas napotil v antirabično ambulanto pristojne območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
   

Več o steklini:
 Preprečevanje stekline pri ljudeh - zloženka (155 kB)
 Preprečevanje stekline - dokument NIJZ (2 MB)
 Cepljenje lisic proti steklini (659 kB)

Pripravil Matej Ogorevc
 

Vir: Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in Nacionalni inštitut za javno zdravje