Piparji Hauptman, Škof in Korenčan so
se 23. julija leta 1892 odpravili na izlet na Stol (2236 m), ki je
postal zgodovinskega pomena. Po domoljubni debati so prišli do sklepa:
"Kako, da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli pelje pot, videti le
tuje delo? Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na
naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Komu? Večinoma le
nemškim hribolazcem! Vzdramimo se, so rekli, si podali roke in sklenili,
ne prej odnehati, dokler se ne ustanovi SPD." Med svojim krogom znancev
so začeli širiti zasnovano misel na Stolu in piparska druščina je 15.
oktobra 1892 zbrala somišljenike na pripravljalnem sestanku za
ustanovitev Slovenskega planinskega društva (SPD) v gostilni Pri Zajcu
(danes Mrak na Rimski cesti) v Ljubljani. 13. novembra 1892 se je sestal
še začasni odbor, temu je sledila priprava društvenih pravil, ki so
bila potrjena 10. januarja 1893. Tako je bilo vse pripravljeno za
sklepno dejanje ustanovitve tako želenega Slovenskega planinskega
društva. Ustanovni občni zbor je potekal 27. februarja 1893
v vrtnem salonu pri Maliču v Knafljevem prehodu v Ljubljani, danes na tem mestu stoji trgovska hiša Nama,
kjer so za mandat petih let izvolili odbor. V njem so naslednje naloge
zasedli: Fran Orožen - načelnik, Josip Furlan - namestnik načelnika,
Anton Mikuš - tajnik, Josip Hauptman - namestnik tajnika, Ivan Soklič -
blagajnik, Franc Tavčar - namestnik blagajnika, Franc Triller -
gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing - odbornika.
Domoljubni vzgibi so bili na začetku
temelj razvoja organizacije, zato so hiteli z ustanavljanjem podružnic,
saj še v istem letu ustanovijo
Kamniško
in Savinjsko podružnico SPD. Lotijo se tudi zahtevnejših projektov,
gradnje planinskih koč (prva koča Slovenskega planinskega društva je
bila
Orožnova koča na planini Za Liscem) in poti. Skoraj natančno dve leti po ustanovitvi začne izhajati
Planinski vestnik,
glasilo organizacije, ki je še danes priljubljeno čtivo številnih
ljubiteljev gora. Leta 1986 SPD postavi skromno zavetišče na Kredarici
(zemljišče je skupaj z vrhom Triglava kupil Jakob Aljaž) in tako
prevzame primat najvišje postojanke iz nemških rok. V naslednjih letih
sledi širitev SPD in odprtje številnih novih podružnic, tudi na
območjih, ki zdaj segajo zunaj slovenskih državnih meja. Leta 1906 je
organiziran prvi tečaj vodenja v gorah. 16. junija 1912 pa ustanovijo
prvo "Rešilno postajo" v Kranjski gori, predhodnico današnje Gorske
reševalne službe (gorski reševalci zdaj delujejo pod lastnim okriljem
Gorske reševalne zveze Slovenije). Leta 1933 SPD ustanovi mladinski
odsek, leto kasneje mu sledi alpinistično-plezalni odsek. Leta 1939 SPD
dobi za dobro opravljeno delo stalni sedež v Izvršnem komiteju
Mednarodne zveze planinskih organizacij (Union International des
Associations d'Alpinisme, UIAA).
Aktivno dogajanje prekine 2.
svetovna vojna. Takoj po njej leta 1945 ustanovijo Planinsko zvezo
Jugoslavije, vodilno silo pa predstavljajo slovenski planinci, ki leto pozneje ustanovijo Planinsko društvo Slovenije (PDS), leta 1948 pa
Planinsko zvezo Slovenije. Ivan Šumljak osnuje in da pobudo za
odprtje Slovenske planinske poti, prve obhodnice na svetu
- uradno so jo odprli 1. avgusta 1953. Leta 1955 z ustanovitvijo
Himalajskega odbora začnejo teči prve priprave na osvajanje himalajskih
vrhov, kar je bilo izhodišče za vse naslednje vrhunske slovenske
alpinistične dosežke. Vodstvo kmalu prepozna tudi potencial in potrebo
po mladinskem organiziranju, leta 1956 tako
ustanovijo Mladinsko komisijo, dve leti pozneje se
organizira tudi vodništvo.
V naslednjih letih sledijo številni uspehi, mednarodno odmevne so
snovali predvsem alpinisti, ne smemo pa zanemariti niti uspešnih zgodb
ostalih vej planinstva (poti, koče, mladi, vodništvo ...).
Septembra 1991 Planinska zveza Slovenije postane samostojna članica organizacije