ponedeljek, 23. oktober 2017
POIŠČI

Naj planinska koča 2016, skupna akcija medija Siol.net in Planinske zveze Slovenije
Najdi nas na Facebooku
Zadnje v forumu
Forum

NOVICE  

sreda, 20. september 2017 ob 13:00, ogledov: 721

Panslovanstvo v naših gorah: 120-letnica ustanovitve Češke podružnice SPD v Pragi

Objavil(a): Manca Čujež
Danes nekoliko teže razumemo, zakaj so bili češki planinci tako zelo prisotni in aktivni v naših krajih prav na začetku organiziranega planinstva. A z mislimi se moramo postaviti v tedanji čas in se vživeti v kožo naših vrlih prednikov, ki so se upirali ponemčevanju naših gora, ker so ga izvajale nemške sekcije. Čehi so tedaj imeli enak problem kot Slovenci. Tudi oni so bili del skupne avstro-ogrske monarhije in v njej obravnavani kot nedržavotvorni narod. S trinajstimi odstotki so bili največja etnična skupina takoj za Nemci in Madžari.
Bila so to leta, ko je panslovanska ideja med slovanskimi narodi še kako živela. Polovico monarhije je namreč sestavljalo slovansko prebivalstvo z okrnjenimi pravicami, še precej več pa ga je živelo na drugi strani meja. V Pragi je bil leta 1848 organiziran prvi Slovanski kongres z idejo o politični združitvi vseh slovanskih narodov, na katerem so izbrali tudi svojo zastavo, ki je temeljila na ruski. Posledice tega dejanja so še danes vidne. Večina v panslovansko gibanje vključenih držav ima v svojih zastavah še vedno prisotne vse tri panslovanske barve ‒ modro, belo in rdečo, kar ob vsakem mednarodnem dogodku predstavlja velik izziv režiserjem, ki so odgovorni za slikovno podobo dogodka, ljudi pa spravlja v slabo voljo, ker prihaja do zamenjav.

Češki turizem ob koncu 19. stoletja
Organizirana turistika se je na Češkem slabo razvijala. Ob koncu 19. stoletja so si ljudje želeli spoznavati morje in visoke gore, tisto, česar doma ni bilo ali pa je bilo možno le v manjši meri. Na južni strani Visokih Tater se niso mogli udejstvovati zaradi tedanjih političnih razmer; Tatre so si tedaj lastili Madžari, ki so si gorski turizem predstavljali precej drugače.
Čehi so postali dokaj pogosti obiskovalci naših gora, kamor so začeli zahajati po ustanovitvi Kluba čeških turistov v Pragi leta 1888, saj so jim predstavljale naše Alpe – naseljene s slovanskim narodom – najljubše gorovje. Zaradi podobnega jezika so se počutili domače, v nemških kočah in napisnih tablah ob poteh, ki so jih nadelovale nemške sekcije, pa so prepoznali skupno zlo, ki je zastrupljalo slovanski življenjski prostor. Nemške sekcije so bile na Češkem še bolj aktivne kot pri nas, zato so v Pragi po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva začeli z zanimanjem opazovati nacionalni boj, ki se je odvijal v slovenskih gorah. Sklenili so, da se bodo priključili mladi slovenski planinski organizaciji in jo s svojimi močmi podprli v njenih prizadevanjih. Tako je pred sto dvajsetimi leti nastalo to zanimivo planinsko zavezništvo.

chodounsky_vodnik_julijci_pv
Levo: Dr. Karel Chodounský je bil znamenit zdravnik in farmacevt, profesor medicine ter idejni vodja in pobudnik ustanovitve Češke podružnice SPD. (vir: Wikipedija) Desno: Eden od vodnikov po Julijcih, ki jih je izdala Češka podružnica SPD leta 1906. (vir: svetovni splet)

Češka podružnica SPD v Pragi
24. junija 1897 so v Pragi ustanovili Češko podružnico SPD, ki je kmalu postala zelo močna in je v največjem obsegu štela okoli šeststo članov, mnogo teh članov pa je bilo Slovencev, ki so študirali v Pragi. Predsednik podružnice je postal univerzitetni profesor dr. Karel Chodounský, za tajnika je bil izvoljen narodni poslanec dr. Bohuslav Franta, blagajnik pa je postal odvetnik dr. Stanislav Prachenský. Odbor SPD je na ustanovnem sestanku zastopal višji inženir Fran Tomšič, ki je v slovenščini pozdravil ustanovitelje in jim zaželel dobrega delovanja podružnice. Dogodek je bil v čeških očeh pomemben, saj mu je prisostvoval praški župan dr. Pidlipný in mu s svojo prisotnostjo dal dodatno težo.
Čehi niso izgubljali časa in istega leta so pričeli izdajati svoj mesečnik Alpský vestnik ter v uvodni številki zapisali, da se s tem dejanjem pridružujejo vrstam bratskih narodov, ki želijo ohraniti svoj značaj gora, ki jim od nekdaj predstavljajo domovino.
Zanimivo je, da so Čehi sprejeli odločitev, da ne bodo ustanavljali lastnega društva (ki ga prej niti niso imeli), temveč da bodo svoje združenje priključili slovenskemu, ki je imelo iste cilje. Slovencem je s tako močnim zaveznikom zelo narasla samozavest, saj je Češka s sedmimi milijoni prebivalcev v Avstro-Ogrski predstavljala najpomembnejšo slovansko etnično skupino, ki je bila hkrati tudi gospodarsko najbolj razvita od njenih pokrajin. To je bil glavni vzrok, da je vodstvo SPD tedaj Čehom dovolilo zelo veliko avtonomijo delovanja glede markiranja ter gradnje poti in planinskih koč v slovenskih gorah.
Za glavni kraj svojega delovanja so si na pobudo predsednika Chodounskýa izbrali Jezersko, kamor so Čehi zaradi dobrega reklamiranja začeli zahajati bolj množično, in tam ustvarili svojo poletno počitniško kolonijo. Ta že kmalu ni več zmogla zadostiti velikemu obisku, zato so se turisti preusmerili še v Kranjsko Goro, Radovljico, Kamnik, Postojno in premožnejši turisti tudi na Bled.

Aktivnosti na Jezerskem in v okolici
Čehi so že na začetku izrazili namero, da hočejo aktivno prispevati k razvoju turizma v slovenskih gorah ne le s popularizacijo planinstva, temveč tudi z gradnjo planinskih poti, koč in skrbjo za vzgojo, ter v ta namen izdajati turistično in strokovno literaturo. Alpský vestnik je imel stalni podlistek, ki je obravnaval turistiko in alpinizem v slovenskih gorah. Nasploh so bili člani češke podružnice v večini intelektualci in vsa njihova srečanja so bila obogatena s strokovnimi predavanji, povezanimi tudi s slovenskimi Alpami. Leta 1900 so priredili celo slavnostni večer ob stoletnici rojstva dr. Franceta Prešerna, za kar se jim je odbor SPD zahvalil s pozdravno brzojavko.
S svojo prvo kočo so se Čehi spoprijeli nad Jezerskim, ki je bilo tedaj še zelo neokrnjeno, predvsem pa tam Nemci niso bili aktivni. Johannes Frischauf je sicer nemške sekcije opozarjal na to malo raziskano območje, vendar se jim ni zdelo smiselno angažirati, to pa so s pridom izkoristili Čehi. Frischauf je ob tem izkazal svojo politično neobremenjeno veličino in jim zelo pomagal, za kar se mu je predsednik Chodounský zahvalil na prvem mestu v svojem obsežnem poročilu o gradnji koče, pa tudi pot od koče do Mlinarskega sedla so Čehi iz hvaležnosti poimenovali po spoštovanem avstrijskem profesorju.

Gradnja Češke koče in planinskih poti
Načrte za Češko kočo (Česká chata) je naredil dr. Podhrajský in njeno obliko povzel po tipični češki kmečki hiši. Organizacijo gradnje je prevzel Fran Kocbek, ki je z veliko spretnosti angažiral vse potrebne tesarje, mizarje in zidarje s kranjske in štajerske, saj jih je med domačini primanjkovalo. Les so posekali v gozdu pod kočo. Svet so odkupili od jezerske občine, pri čemer so jim nemški agitatorji zmetali pod noge precej polen, a brez posebnega učinka.
26. julija 1900 je bilo svečano odprtje koče, ki se ga je udeležilo okoli dvesto petdeset planincev, med njimi sedemdeset Čehov. Blagoslov koče je opravil Jakob Aljaž, odprtju je prisostvoval tudi znani ljubljanski župan Ivan Hribar, o dogodku pa so obilno poročali vsi slovenski časopisi. Odprtje je dr. Chodounský zaključil z zelo podobnimi besedami kot Jakob Aljaž pet let prej ob odprtju svoje koče na Kredarici; namenjena bo vsem planincem, ne glede na narodnost – vendar naj bo obenem jasno, da so jo postavili Slovani in da stoji na slovanskih tleh.
Alpský vestnik je redno priobčeval članke, s katerimi je svoje planince spodbujal k obisku Jezerskega in Češke koče ter nekaterih drugih turističnih ciljev. Odziv je bil zelo velik.
Mimogrede so Čehi gradili in markirali tudi planinske poti. Zgradili so pot na Mlinarsko sedlo, Grintovec, na Kočno in skozi Žrelo na Ledine s povezavo v Logarsko dolino. Nadelali so še pot na Vratca, naredili povezavo med Mrzlim dolom in Turskim žlebom, pot na Virnikov Grintovec, aktivni pa so bili tudi v širši okolici. Markirali so poti na Kriško goro, Tolsti vrh in na Obir. Izdali so obilico strokovne in vodniške literature po slovenskih gorah v češčini. Nasploh so bili zelo aktivni in v nekaterih delih občasno celo presegli aktivnosti krovne SPD.

koritniska_koca_pod_mangartom_pv
Koritniško kočo pod Mangartom je Češka podružnica dokončala leta 1909. (vir: svetovni splet)

Gradnja druge koče in ideja o planinskem muzeju
V sekciji se je zaradi velikega števila akademikov pokazala potreba po ustanovitvi Češko-slovenskega akademskega krožka (1903), ki je vsaka dva tedna prirejal predavanja svojih in tudi slovenskih predavateljev. Iz poročil Alpskega vestnika, ki jih je redno povzemal naš Planinski vestnik, pa je predvsem zanimiva ideja o ustanovitvi alpskega muzeja v Pragi, za katerega je akademski krožek že uspešno zbiral eksponate in kopije fotografij.
Člani akademiki so se srečevali ob raznih priložnostih, včasih tudi na skupnih turah. Na večdnevni turi v okolici Kanina jih je med drugimi spremljal dr. Henrik Tuma. Med navdušenimi akademiki obeh narodnosti se je razvila živahna debata in padel je predlog, da bi člani akademskega krožka, neodvisno od češke podružnice, ki je bila tedaj polno zaposlena s kočo nad Jezerskim, razmislili o gradnji druge koče v dolini Koritnice. Naslednjega dne so akademiki v bovškem hotelu Pri pošti že priredili dobro obiskano veselico, od katere je šel čisti dobiček v fond za kočo. Toda zalogaj je bil za akademski krožek, ki je štel le nekaj deset članov, prevelik. Kljub brezplačni parceli, ki jo je odstopila bovška občina, gradnja Koritniške koče ni tekla, in v surovem stanju so jo morali predati češki podružnici. Ta jo je dokončala in leta 1909 s pomočjo slovenskih navdušencev odprla (Koritnicka chata pod Mangartem). Za njeno rentabilnost so skrbeli predvsem češki letoviščarji, ki so poletja preživljali v Kranjski Gori.

Razpad monarhije in konec Češke podružnice SPD
Kdo ve, kakšne bi bile pravzaprav danes naše gore, če bi obdobje tega zavezništva trajalo še desetletja. Čehi, ki so se malo pred prvo svetovno vojno in po dograditvi karavanško-bohinjske železniške proge interesno začeli spogledovati še s pokrajinami ob Jadranskem morju, so razmišljali tudi o gradnji tretje koče, Praške koče pod Savinjskim sedlom in četrte koče na Kriških podih, za katero je bila že pripravljena parcela. Govor je bilo tudi o postavitvi koče v Zajzeri. Vendar napočila je prva svetovna vojna in vse je ostalo pri neuresničenih zamislih.
Po končani vojni in nastanku Jugoslavije se je na to izredno aktivno obdobje sodelovanja hitro pozabilo. Enako je bilo na Češkem, kjer zakoni nove države niso dopuščali društev s sedeži izven državnih meja, po drugi strani pa so se češkim planincem tedaj odprle Tatre. Alpský vestnik je po šestnajstih odlično spisanih letnikih prenehal izhajati. Češka koča je pripadla SPD, ki je moralo krepko seči v žep, da je vse po vojni izropane koče spravilo v ustrezno stanje, in tako lahko ta koča še danes, praktično nespremenjena, sprejema pod svojo streho planince. Žal ne tudi Koritniška koča, ki je bila prav tako izropana, ozemlje pa je po rapalski pogodbi dve desetletji pripadalo Italiji, ki koče ni vzela pod okrilje, zato je propadla.
Zaključimo lahko, da je obdobje Češke podružnice SPD trajalo le šestnajst let, vendar je v zgodovini SPD pustilo zelo pomembne sledi.

Dušan Škodič

Viri: prof. Vladimir Murko: Čehi in naše planine, Planinski vestnik, 1953, št. 9, 10 in 11.
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2017

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije
Obvestila o stanju poti