Po prebiranju Planinskega vestnika je padla ideja, da naredimo družinski izlet na nam neznano Čreto, proti kateri pogosto pogledujem na poti v Ljubljano. Avtor članka Franci Horvat je predlagal, da gremo na Čreto po Vojkovi poti iz zaselka Jevše pri Vranskem. To je bila nekdanja romarska pot, ki so jo preimenovali v Vojkovo. Vojko Ocvirk je bil namreč pogosti obiskovalec Črete. Sam je tudi izdelal in namestil rdeče smerokaze, ki so jim kasneje še dodali dodatne oznake. Pravijo, da je to najlepša pot na Čreto. In smo šli preverit in pogledat.  Pri izhodišču na koncu vasi je postavljena prva tabla z oznako Vojkova pot, ki nas je usmerila mimo hiš proti gozdu. Pot lepo pelje po grebenu, mimo rezervoarja za vodo, ves čas obsijana s soncem. Na prvi manjši ravnini je postavljen Dežnikarjev križ, zraven katerega raste veliko božje drevesce oziroma bodika. Nadaljevali smo po gozdni vlaki in sledili oznaki hmeljevega storžka z listom. Kmalu smo dospeli do domačije Košir, na fasadi je bil še viden napis Hiša miru.  Čeprav že dolgo v hiši ni bilo žive duše, je bilo čutiti, da je bila nekoč življenje. Kot da so zaprli vrata in odšli drugam. Brez posebnih pospravljanj in čiščenj. Malce višje je zopet križ. Vojkova pot nadaljuje levo po pobočju hriba, tokrat mimo Podpečanove domačije. Kmetija, kjer so zopet zaprli vrata in odšli v druge svetove.  Pri kmetiji se priključi pot iz Vranskega. Pot je vodila po zaledeneli cesti do markacije, ki je usmerila desno proti domu. Čeprav je v opisu poti pisalo, da bomo videli zanimiv Marijin kamen, za katerega legenda pravi, da se je nanj usedla utrujena Marija, ko je nosila cerkev na čreto, tega žal nismo našli. Po kratkem sprehodu pod krošnjami mogočnih smrek, smo prišli do planinske koče.  Dom stoji na Čreti, hribovskem naselju samotnih kmetij, na južni strani tik pod razvodnim slemenom v zahodnem delu Dobroveljske planote. Zgradilo ga je PD Vransko na zemljišču, ki ga je podaril bližnji kmet Franc Punčuh, slovesno pa ga je odprlo 10. septembra 1972. Poimenovali so ga po I. štajerskem bataljonu, ki je bil tu ustanovljen oktobra 1941 in je že 26. oktobra 1941 bojeval z Nemci prvi frontalni boj na Štajerskem (spomenik je v bližini cerkvice sv. Katarine na slemenu). 
Od doma je nekaj minut do cerkvice, kjer je bil lep razgled na drugo stran planote, proti Kamniško-Savinjskim Alpam.
Pot je res lepa, dokaj razgledna in sploh v začetku pomladi ravno prav sončna.
|
Najdi nas na Facebooku
