NOVICE  

Kaj moramo vedeti, če se pozimi odpravljamo na izlet, turo ali pohod?

• V zimskih dneh je planinski svet po navadi prekrit s snežno odejo. Ko gore prekrije snežna odeja, se razmere za gibanje po njih spremenijo. Medtem ko po gozdu še lahko določimo smer poti s pomočjo markacij na drevesih (če le ni preveč snega), pa je na planem to nemogoče. Kajti že tanjša snežna plast na odprtem prekrije markacije in zabriše pot. Klini in jeklenice, če že niso skriti pod snegom, so prekriti z njim ali s plastjo ledu.
• V zimskih dneh moramo biti pripravljeni na dejstva, kot so nizke temperature, krajši dan, nevarnost proženja snežnih plazov, na katero moramo biti stalno pozorni, da je večina planinskih koč zaprtih, da je v gorah manj ljudi in seveda na še večjo možnost zdrsa. Vse to moramo upoštevati ne samo na turi, ampak tudi pri izbiri poti in ciljev, pr pripravi na turo ter pri izbiri ustrezne opreme.
• Upoštevajmo, da na grebenih veter ustvarja snežne opasti, ki se lahko pod našo težo podrejo, zato hodimo nekaj metrov pod grebenom na privetrni strani.
• Razmere v gorah se hitro spreminjajo in so lahko povsem drugačne od pričakovanih ali napovedanih, zato vzemimo s seboj tudi opremo, ki bi jo lahko utegnili potrebovati.
• Ne zaupajmo slepo gazi, ki je pred nami, ampak sami spremljajmo in ocenjujmo, ali se gibljemo po varnem področju.

Pred turo se vprašajmo:

• Kako dobro sem pripravljen (psihično in fizično)? Je izbrana pot primerna zame?
• Kakšna je vremenska napoved? Slabo vreme in vidljivost lahko podaljšata čas hoje tudi do desetkrat. Imam oblačila, ki me bodo zaščitila pred močnim vetrom, mrazom in padavinami? Ali je na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bom lahko umaknil?
• Kakšna je stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov? Kakšna je snežna podlaga? Trenutne razmere spremljajte na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO).
• Kakšna je izbrana pot? Pripravite si načrt poti. Pot razdelite na manjše odseke, predvidite počitke in približen čas hoje. Ustvarite si sliko poti in jo prehodite v mislih.
• Imam s seboj vso potrebno opremo za današnjo turo?
• Kako dolga je in koliko časa bom potreboval za celotno pot? Na vrhu smo šele na polovici poti - naš cilj je varna vrnitev v dolino in domov.
• Kako strm in kakšen je teren?
• Katere nevarnosti na poti prežijo na nas?
• Kako hoditi? Kakšen tempo ubrati?
• Predvidevajte in si ustrezno načrtujte vaš izlet, pohod.
• Izberite cilj in pot primerna vaši fizični in psihični pripravljenosti ter uporabljajte opremo, s katero znate pravilno rokovati.

Kakšno opremo potrebujemo?

• Za zimski obisk gora potrebujemo vso opremo kot za gore v letnih, kopnih razmerah, dodatno pa še dobre zimske planinske čevlje (lahko tudi plastične ali turnosmučarske za turne smučarje), gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. Potrebna je tudi zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo pa niti na rezervna oblačila ter na dejstvo, da je večina planinskih koč zaprta in da zaradi tega potrebujemo več tople tekočine in hrane v nahrbtniku.
• Cepin in dereze sodijo na vsako zimsko turo, četudi razmere na izhodišču kažejo drugače, saj se razmere z višino, smermi neba ter časom spreminjajo. Ko so na nogah dereze, sodi v roke cepin, palice pa ta pospravimo na nahrbtnik. Cepin in dereze se pred uporabo na turi naučimo uporabljati! 
• Lavinski trojček, sestavljen iz lavinske žolne, sonde in aluminijaste lopate, je prav tako obvezen del tehnične opreme vsakega gornika! Lavinsko žolno namestimo na prvo plast obleke, na turi pa jo imamo vedno priključeno (delovanje preverimo tako doma kot tudi pred turo), sondo in lopato pa nosimo s seboj v nahrbtniku. Ob uporabi lavinskega trojčka naj nam ne zraste samozavest, saj nas ne zavaruje pred plazovi, ampak nam ob primeru zasutja s snegom poveča možnosti hitrejše rešitve izpod snega in s tem možnost preživetja! Pred zimsko sezono moramo prav tako obvezno obnoviti znanje o uporabi lavinske žolne ter izvesti praktične vaje iskanja zasutega v plazu. Možnost preživetja zasutega je v veliki meri odvisno le od obvladovanja iskanja in odkopavanja ponesrečenega, zasutega pod plazom. S podaljševanjem časa iskanja zasutega se možnost njegovega preživetja bistveno manjša. In katera lavinska žolna je najboljša? Vsaka, ki deluje brezhibno in jo znate uporabljati.
• Pred prvo turo že doma preverimo stanje opreme, ki je preko poletja nismo uporabljali (cepin, dereze, lavinska žolna, smuči ...).
• Vsa oprema nam nič ne koristi, če je ne znamo uporabljati -  še več, lahko je celo nevarna! Zato je zelo pomembno znanje - učenje in obnavljanje naučenega v praksi.
  
  

  Lavinski trojček omogoča hitro lociranje in izkop ponesrečenca v plazu. Sestavljajo ga lavinska žolna, sonda in lopata.	Temperatura z višino pada in je odvisna tudi od vlažnosti zraka. V povprečju za 0,65°C na 100 m, zato so zime v gorah daljše, poletja pa krajša.

Kakšno težavnost poti priporočiti tistim, ki niso vešči planinskih pohodov v zimskih razmerah?

• Neveščim gibanja v gorah in planinah v zimskih razmerah in tistim s pomanjkanjem lastnih izkušenj priporočamo, da se pridružijo organiziranim izletom in turam, ki jih izvajajo planinska društva pod vodstvom vodnikov PZS. Pred izbiro ture se posvetujte z vodnikom - povprašate ga za nasvet, povejte jim svoje izkušnje o obiskovanju gora pozimi. Vodnik PZS vam bo tako znal svetovati pri izbiri vodenega izleta, ture, pohoda.
• Priporočamo učenje in ponavljanje znanja o gibanju v gorah pozimi. Znanje lahko pridobite v planinskih društvih, njihovih planinskih šolah ter na usposabljanjih in tečajih planinske in gorske reševalne zveze.
• Upoštevajte nasvete in opozorila. Izlete in ture vselej načrtujte in upoštevajte postopnost (od lažjih k težjimi, od krajših k daljšimi), pot ali vrh si izberite glede na vaše izkušnje, znanje, fizično pripravljenost ter tehnično usposobljenost.
• Naj velja pravilo (če ne gre za voden pohod): ne podajajmo se na poti in vrhove, če jih nismo dodobra spoznali že v kopnih razmerah. Pozimi je pokrajina spremenjena, saj je prekrita s snežno odejo, prav tako pot in markacije.

Ob zimskih razmerah ni odveč še enkrat opozoriti:

• Pozimi v gore nikoli ne zahajajte sami!
• V gore se podajajte primerno opremljeni, opremo se naučite uporabljati. 
• Že doma pa tudi pred turo na izhodišču preverite delovanje lavinske žolne, zamenjajte baterije in jo dosledno uporabljajte.
• Pred začetkom sezone vadite hojo z derezami, pravilno uporabo cepina in zaustavljanje s cepinom na pobočju z varnim iztekom.
• Izbirajte poti primerne svojim psihofizičnim sposobnostim, na turi pa se prilagodite najšibkejšemu udeležencu.
• Pri načrtovanju ture upoštevajte kratek dan, na izlet, turo ali pohod se odpravite dovolj zgodaj.
• Preverite odprtost planinskih koč (večina visokogorskih in sredogorskih koč je zaprtih).
• Že več dni pred turo spremljajte vremenske razmere in napoved za območje, kamor se odpravljate.
• Upoštevajte podatke o snežnih razmerah - o višini in stanju snežne odeje ter o stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov.
• Po obilnem sneženju ali otoplitvah še vsaj tri dni ne zahajajte v gore, zaradi povečane nevarnosti proženja snežnih plazov. 
• O svojih poteh in načrtih obvestite domače.
  

Pohodnik in turni smučar - spoštujmo drug drugega Velikokrat naletimo na »križem kražem« gažen sneg, posledično je težko ugotoviti katera gaz pripada turnemu smučarju in katera pohodniku. Pri gibanju upoštevajmo tudi druge, le tako bo izlet, tura ali pohod prijetnejša ter brez nepotrebnih padcev in slabe volje. Pohodniki si pri vzponu naredite svojo gaz in se je držite. Vsak naslednji jo bo s hojo še dodatno utrdil, zato po nekaj pohodnikih gaz utrjena, hoja pa lažja in prijetnejša. Za sestop uporabite novo gaz, saj s sestopanjem po isti kot ste jo uporabili pri vzponu prvo uničujete in bo sčasoma postala neuporabna, hoja po njej pa naporna. Turni smučarji pa vam bodo hvaležni, če za gibanje ne uporabljate njihovih smučin, saj jih pohodniki preluknate, s čimer postane gibanje na smučeh naporno in tudi nevarno.

Opozorila:

• Kratka navodila ne morejo preprečiti nesreče! Namenjena so zgolj razumevanju tveganja obiskovanja gora v zimskem času.
• Svetujemo, da se na vsak izlet, turo, pohod dobro pripravite in pridobite čim več informacij o načrtovani poti.
• Predlagamo včlanitev v planinsko društvo, kjer boste pod vodstvom strokovno usposobljenih vodnikov PZS in inštruktorjev planinske vzgoje pridobili potrebna znanja za varnejše obiskovanje gora.

Plazovi nastanejo kot posledica naslednjih dejavnikov:

• povečane teže snežne odeje (dodatno sneženje ali dež),
• taljenja snega, ki je posledica sončevih žarkov oz. otoplitve,
• sreženja (globinski srež, površinski srež) ali
• klože.

Plazovi so lahko tudi posledica zunanjih vplivov, kot so:

• dodatna obremenitev zaradi padajočega kamenja, ledu ... ter
• obremenitev zaradi človekove dejavnosti, smučanja, hoje ...

Vsi ti dejavniki vplivajo na porušitev ravnovesja sil v snežni odeji. Posledično nestabilna snežna odeja zdrsne v energijsko ugodnejši stabilni položaj.

Vrste snežnih plazov
Glede na vlažnost snega in sprijetost snežne odeje ob sprožitvi ločimo štiri vrste snežnih plazov:

• plazovi suhega nesprijetega snega,
• plazovi suhega sprijetega snega,
• plazovi mokrega nesprijetega snega,
• plazovi mokrega sprijetega snega.

Vpliv temperature na stabilnost snežne odeje:

• nenadna otoplitev poveča nevarnost plazov,
• pri temperaturah nad 0°C se snežna odeja počasi destabilizira,
• daljše obdobje hladnega vremena (-5° C do -10° C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov,
• nihanja temperature okoli 0°C stabilizira snežno odejo,
• občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov.
  
  
  
  

Za obiskovalce gora so po raziskavah na različnih koncih sveta najbolj nevarni kložasti plazovi, saj jih je brez poznavanja notranje sestave snežne odeje izjemno težko pravočasno predvideti. Ti plazovi so posledica različne trdnosti posameznih plasti v snežni odeji, še posebno, če se je med dve plasti vrinil plovni sneg - globinski srež. Spreminjanje temperature in vlažnosti zraka v času sneženja ter prenašanje snega zaradi vetra v času sneženja in po njem so razlogi za te razlike v gostoti plasti v snežni odeji, globinski srež pa nastaja v jasnem, suhem in mrzlem vremenu. Najlaže prepoznamo od vetra zbit sneg na privetrnih pobočjih, kjer je veter ledene kristale zbil skupaj. Včasih je sneg zbit tako močno, da se nam vanj niti peš ne udre. V zavetrnih legah pa veter odlaga močno spremenjene kristale, ki niso več podobni snežinkam, ampak bolj kroglicam, zato ima tak sneg tudi večjo gostoto, a zelo majhno trdnost. Zaznamo ga kot gost, nesprijet sneg, v katerega se peš in na smučeh udremo, ob smučanju pa je podoben pršiču ("težak pršič"). Različno goste plasti se pogosto močneje držijo same sebe (tudi na površini več 10 m2) kot plasti pod seboj, zato se obnašajo kot togo, napeto telo (kot npr. opna). Ko obtežitev (zaradi novih snežnih ali dežnih padavin, z vetrom prinesenega snega, teže živali, pešca ali smučarja) preseže nosilno mejo toge plasti, cela snežna gmota zdrsne proti dolini v enem kosu ter se med potjo zdrobi v masivne bloke; nekateri so vidni še v plazovini. Zanimivo za kložaste plazove je, da je čelo napoke v ravni ali cik-cak črti in je pravokotno na podlago, po kateri se plaz spelje. Take plazove lahko sprožimo tudi na daljavo, saj v nevarnih primerih pobočje "čuti" našo težo več 10 m daleč. Najpogostejše naklonine pobočja za kložasti plaz so med 30° in 45°.

Za plazove nesprijetega suhega ali mokrega snega je značilno, da se trgajo v eni točki. Plazovi suhega snega se trgajo v trdi zimi med sneženjem ali po njem pri nizkih temperaturah, običajno na nakloninah, večjih kot 40°. Pri plazovih nesprijetega snega je pomembno, da so znaki za nevarnost opazni brez prereza snežne odeje.   Plazovi vlažnega sprijetega snega se pojavljajo, ko se na stiku med snežno odejo in tlemi ali pa le med dvema plastema v snežni odeji nabere tanka plast vode. Običajno se to zgodi ob spomladanski odjugi, ko se snežna odeja prepoji z vodo in voda z vrha snežne odeje seže v njeno globino, v sezonah, ko zelo zgodaj v sezoni pade veliko snega, pa se lahko voda pri tleh nabere zaradi ogrevanja in taljenja od spodaj. Snežna odeja je ob tem lahko še vedno suha, temperatura zraka pa krepko pod lediščem. Vodna plast povzroči drsenje snežne odeje nad sabo, ki je lahko sprva zelo počasno (nekaj mm ali cm na dan), v nekem trenutku pa se poveča in zdrsne kot običajen plaz mokrega snega. Če ob drsenju s seboj odnaša vso snežnnega, zaradi velike teže pa imajo taki plazovi rušilno moč.o odejo do tal, takemu plazu pravimo "talni plaz". Potovalna hitrost takih plazov je majhna v primerjavi s plazovi suhega snega.

Aktualne podatke o snežnih razmerah v slovenskih gorah lahko dobite na spletni strani www.arso.gov.si.

Metoda 3 × 3 - ocenjevanja tveganja na turi
Metoda 3 x 3 je opomnik, ki nam služi kot pomoč pri načrtovanju izleta, ture, pohoda vse do trenutka, ko se moramo odločiti ali začeti sploh oditi na pot oz. z njo nadaljevati ali ne.

Prerez snežne odeje nam omogoči:

• Vpogled v zgodovino snežne odeje, trdnost in sprijetost posameznih plasti med seboj.
• Iščemo šibke plasti in ocenimo njihov vpliv na možnost proženja plazov.

Izvedba: V sneg izkopljemo luknjo (navpično na podlago) do globine 1 m oz. do tal. Do te globine je skritih 95 odstotkov šibkih plasti. Navpično steno profila poravnamo in zgladimo najprej z lopato nato pa še z roko, da postanejo posamezne plasti v snežni odeji lepo vidne. S tem ugotovimo koliko plasti snega sestavlja snežno odejo ter prepoznamo meje med njimi. Plasti lahko prepoznamo tudi med drsenjem s prstom ali ostrim predmetom od vrha do tal profila. Plasti označimo (z vejicami, vodoravnimi zarezami, ...). Določimo trdoto posameznih plasti s porivanjem pesti, štirih prstov, enega prsta, svinčnika in noža v posamezno plast. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. Na ta način določimo plasti, ki predstavljajo največjo nevarne za sprožitev snežnega plazu (večje razlike v strukturi ali trdoti snega: mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima plastema, ...).

Zaporedje udarcev pri kanadski metodi:

• 10 udarcev iz zapestja,
• 10 udarcev iz komolca ter
• 10 udarcev iz rame.

• ohranimo prisebnost in ostanemo mirni - s tem pomirimo tudi ostale udeležence;
• ocenimo situacijo in zaščitimo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi. ponesrečenemu nudimo prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti.
   

• par ali dva zaščitnih rokavic, 
• prvi povoj,
• večji in manjši raztegljiv povoj (krep povoj),
• nekaj obližev (priporočljivi obliži Steri strip, s katerimi zalepimo globje rane), 
• sterilna gaza,
• lepilni trak, 
• trikotna ruta, 
• škarje ali nož, 
• piščalka,
• protibolečinsko zdravilo, ki se ga dobi brez recepta (Lekadol, Nalgesin S, ...), 
• astro folija ali velika črna plastična vreča.

Seznam obvezne opreme: lavinska žolna (s tremi antenami) za grobo določanje lege ponesrečenca; lavinska sonda za fino določanje lege ponesrečenca; lavinska lopata za hitro in učinkovito izkopavanje; čelada za zaščito glave pred udarci ob trd sneg, tla, skale, drevesa in ostale ovire; prva pomoč in bivak vreča; mobilni telefon s polno baterijo. Svetujemo, da je mobilni telefon med turo izklopljen oz. v stanju mirovanja (airplane mode) zaradi varčevanja z baterijo.

Potek iskanja in reševanja ponesrečenega v snežnem plazu  V primeru, da smo očividec nesreče v plazu, takoj označimo točko, kjer smo osebo zadnjič videli (1). Ohranimo mirno kri, preverimo situacijo in pričnemo z iskanjem. Če nas je več, en član takoj pokliče pomoč na številko 112. Vsi ostali prestavijo svoje lavinske žolne na iskanje. Območje iskanja se prične NAD točko (POD točko v primeru zasutja zadnjega udeleženca), kjer smo osebo zadnjič videli in nadaljuje v smeri navzdol (navzgor).

Glede na število udeležencev plazovino preiskujemo vzporedno z medsebojno razdaljo 40 metrov oz. v ključu, v primeru, da smo sami.

Če ponesrečenega išče več reševalcev hkrati, to počnejo na medsebojni razdalji 40 m, reševalca ob robovih plazu sta od robov oddaljena ne več kot 20 m.	Silnice signala žolne ne potekajo v ravnih črtah. Zato pri iskanju hodimo rahlo v zavojih.

Sodobne, digitalne lavinske žolne z najmanj tremi antenami bodo pokazale točno smer zasutega v plazu. Potrebno je samo slediti puščici na digitalnem zaslonu. Hkrati je vidna tudi oddaljenost od zasutega v obliki numeričnega zapisa števila enot.

Fino iskanje

Ko smo od zasutega oddaljeni približno 2-3 enot , ki nam jih sporoča plazovna žolna, napravo približamo plazini in s križnim iskanjem določimo najmanjšo oddaljenost (najmočnejši signal) od zasutega. Najmanjša oddaljenost je enaka globini zasutega v plazu. Označimo jo z lopato.

Če ponesrečenca iščemo sami, iščemo signal v ključih, ki so med seboj oddaljeni 40 m. Od roba plazovine se pri tem ne oddaljimo za več kot 20 m.	Fino iskanje ponesrečenca s križnimi gibi poteka tik nad plazovineino. Le tako ga bomo lahko locirali.

Sondiranje

Razdalja med posameznimi vbodi pri sondiranju naj ne presega 30 cm.	Odkopavanje ponesrečenca v plazu naj poteka premišljeno in načrtovano. Zaradi napornega dela, reševalci menjajo pozicije - krožijo

Izkopavanje S sondo določimo globino ponesrečenca, nato pričnemo z izkopavanjem. Ponesrečenca začnemo izkopavati nižje od ponesrečenca (1) in sicer na razdalji 1,5-kratnika globine ponesrečenca. Izkopavamo v obliki črke V - pri tem pazimo, da ne kopljemo le v globino ampak tudi v širino, saj bo tako prenos ponesrečenca na nosila oz. nudenje prve pomoči lažje in hitrejše. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, se prvi kopač menja na 1 minuto. Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot. Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutemu želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 m globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 min. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 min. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 m3 snega (1-1,5 t snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. Kako pomembno je hitro iskanje in odkopavanje ponesrečenega nam pokaže krivulja preživetja (desno). Prikazuje možnost preživetja zasutega v plazu v odvisnosti od časa.

Prva pomoč
Ponesrečencu očistimo dihalne poti in v primeru, da ne diha takoj pričnemo z oživljanjem oz. masažo srca. Kar se da hitro ga tudi zaščitimo pred mrazom (ovijemo ga v astro folijo oz. veliko črno vrečo, ki ju imamo v kompletu prve pomoči) - ponesrečenca premikamo previdno. Uživa lahko (brezalkoholne) tople in sladke napitke (čaj).

Viri: